Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI)

Že v prvi polovici šestdesetih let se je začela širiti znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji potreba po ustanovi, ki bi nudila gradivo, analize ter študije tako za politične in strokovne razprave o njenem manjšinskem položaju kakor tudi za načrtovanje njenega razvoja na kulturnem, političnem in gospodarskem področju.

Do te potrebe je prišlo zato, ker si je od prvih povojnih let narodna skupnost prizadevala, da bi dosegla čim boljše opredelitve pravic v sklopu vsedržavne in deželne zakonodaje, v vedno večji meri pa se je ta potreba pokazala na vseh tistih področjih, ki so zahtevala tehtnejše in temeljitejše poznavanje lastnih možnosti za organiziranje, ohranjevanje in razvoj manjšinskega tkiva. Poleg tega je želja in zahteva po oblikovanju ustanove, ki bi strokovno raziskovala manjšinsko problematiko, izvirala iz težnje, da bi bila slovenska narodna skupnost v Italiji subjekt tudi na tem področju. Edino manjšinska raziskovalna ustanova bi se namreč lahko v zadostni meri posvečala razvejani in kompleksni problematiki, s katero se je morala soočati, obenem pa bi lahko pri raziskovalni dejavnosti v največji možni meri upoštevala namere in cilje lastne skupnosti. V vodilnih strukturah manjšine se je čedalje bolj širilo in utrjevalo prepričanje, da mora slovenska narodna skupnost imeti takšno ustanovo, ki se bo lahko hitro odzvala na dinamičen proces dogajanj in ga analizirala ter tako odgovarjala na izzive in spremembe v širšem in ožjem okolju ter v svoji sredini.

Prvi osnutki raziskovalne ustanove, kot izhaja iz arhivov, segajo v sredino sedemdesetih let. Osnovne smernice, ki bi bile ključnega značaja za raziskovalno ustanovo v specifičnih razmerah, v katerih živi slovenska narodna skupnost v Italiji, so bile:

1. Inštitut naj bi bil enoten in odprtega značaja; k sodelovanju naj bi pritegnil strokovnjake, ki bi pomagali doseči zastavljene cilje in bi zbirali gradivo, izdelovali analize in jih objavljali; rezultati dela pa ne bi bili namenjeni samo manjšini, temveč tudi vsem njenim sogovornikom.

2. Gradivo naj bi pomagalo reševati odprta aktualna vprašanja Slovencev v Italiji; za zgodovinsko problematiko naj bi skrbel tedaj že ustanovljeni Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Ko se je na manjšinski politični sceni po letu 1970 postavilo v ospredje vprašanje globalne zakonske zaščite, je bilo jasno, da bo inštitut moral opraviti pomembno delo tudi ob tem vprašanju.

3. Področje dela naj bi bilo čim širše tako glede na sektorje kot na probleme in zahteve. Vsaj na začetku pa naj bi največ pozornosti namenili za raziskave na tistih področjih, ki so bila doslej najmanj obdelana, v prvi vrsti družbenogospodarski problematiki.

4. Delovanje inštituta naj bi pokrivalo celotno narodnostno ozemlje Slovencev v Italiji.

Položaj, v katerem je bila manjšinska skupnost, je omogočal le postopen razvoj take ustanove. Sprva je bil predviden nekak študijski center, kjer bi razpoložljiva struktura omogočala delovanje čim širšega kroga zunanjih sodelavcev. Šele nato naj bi nastal pravi znanstveni in raziskovalni inštitut. Jasno je bilo, da se bodo šele čez nekaj časa zapolnile najhujše vrzeli v gradivu in se izoblikoval ter izpopolnil lastni raziskovalni kader.

Zamisel o raziskovalnem inštitutu se je začela uresničevati v letih 1972-73, ko je skrb za to pobudo prevzel Karel Šiškovič. Na IX. rednem občnem zboru Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) 12. decembra 1972 je bil najprej ustanovljen referat za raziskave pri SKGZ, ki naj bi v čim krajšem času dokončno izpeljal zamisel o ustanovitvi inštituta. Stekle so nekatere raziskave, predvsem pa evidentiranje kroga sodelavcev, ki naj bi tvorili osnovo za ustanovitev raziskovalnega inštituta.

Bližnja mednarodna manjšinska konferenca, ki je zahtevala močno in strokovno kvalificirano prisotnost Slovencev, je pospešila zadnje priprave. Izbrano je bilo tudi dokončno ime:  SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT - SLORI. 21. junija 1974 je bil Slori formalno ustanovljen.

Od vsega začetka je Slori upošteval nasvete dveh znanstvenih ustanov iz Slovenije: Inštituta za narodnostna vprašanja in Inštituta za geografijo v Ljubljani. V istem obdobju sta nastala tudi sorodna manjšinska raziskovalna inštituta slovenske narodne skupnosti v Avstriji in italijanske v Jugoslaviji. Z obema je Slori takoj navezal dobre odnose.

Delo se je začelo z majhnim številom osebja v nič manj skromnih prostorih. Vloga zaposlenih na Sloriju je bila v tem prvem obdobju izrazito usklajevalna. Treba je bilo organizirati in usklajevati delo aktivnih članov ter širšega kroga univerzitetnih in srednješolskih sodelavcev. S temi silami se je Slori julija 1974 predstavil na mednarodni manjšinski konferenci v Trstu s 15 referati in tremi obsežnimi publikacijami v več jezikih.

Zdelo se je, da je delo dobro zastavljeno, čeprav je poleg že omenjenih problemov kazalo, da bo Slori lahko računal na omejena denarna sredstva, dokler ne bo dosegel, da ga bodo javne ustanove priznale. Sile, ki so verjele v pomen Slorijeve vloge, v prvi vrsti Slovenska kulturno-gospodarska zveza, so ga pozneje vseskozi tudi podpirale in mu omogočale delovanje. Šest mesecev po ustanovitvi je Slori na prvem rednem občnem zboru potrdil veljavnost svojih izhodišč ter zarisal zahteven program.

Januarja 1976 je začel delovati sedež v Gorici, septembra istega leta pa tudi sedež v Čedadu. Zaradi članov in obravnavane problematike je Slori že v tem kratkem času dosegel, da se je slovensko narodno ozemlje od Kanalske doline do Milj obravnavalo kot celota.

Maja 1977 je bila otvoritev novih prostorov osrednjega tržaškega sedeža, s čimer se je zaključilo prvo triletno obdobje Slorijevega obstoja. Od tedaj je Slori le še enkrat teritorialno razširil delovanja, in sicer z ustanovitvijo sedeža v Kanalski dolini oktobra 1983.

Potem ko so se ustanovili in razvili pokrajinski sedeži Slorija in se je s tem povečalo število uslužbencev, se je težišče raziskovalnega dela preneslo s širšega članstva na krog stalnih raziskovalcev. Izvedba prvih širših študijskih srečanj je bila izraz potrebe, da se izpolnijo nekatere veje vrzeli v poznavanju lastnega obstoja. Posveti so opravili svojo vlogo, a istočasno so pokazali, da je potrebno še veliko dela, ki bo omogočilo prehod od enkratne osvetlitve problemov na stalno, sistematično, poglobljeno in celovito spremljanje dogajanja v ključnih družbenih procesih.

V naslednjem obdobju se je Slori pri delu torej držal te smernice: sestavil je prvi in nato drugi srednjeročni načrt raziskovalnega dela, načrtno skrbel za dokumentacijski fond in strokovno knjižnico ter sistematično znanstveno “obdeloval” celotno območje slovenske manjšine v Italiji.

V tem času je Slori začel prejemati tudi prva naročila za raziskave. Poudariti pa je treba, da je prejemal naročila za raziskovalne naloge bodisi iz krogov Evropske gospodarske skupnosti bodisi od manjših krajevnih uprav; Dežela, Pokrajina in veje občine še zmeraj niso bile pripravljene dati Sloriju priznanja za že opravljeno delo, prav tako ne podpore za njegovo družbeno vlogo ter nadaljnji razvoj.

V začetku leta 1982 je Slori prizadel težak udarec: nenadoma je umrl njegov ravnatelj Karel Šiškovič, ki je od vsega začetka največ prispeval k njegovi zasnovi, uresničitvi in delu. Funkcijo ravnatelja je prevzel Darko Bratina, ki je postopoma skušal reorganizirati delo z uvajanjem novega načina ali nove “filozofije” raziskovalne dejavnosti.

 

Nova zamisel raziskovalnega dela je temeljila na tem, da bi se vsak raziskovalec specializiral v svoji stroki, v sklopu programske usmeritve strokovno-raziskovalne dejavnosti ustanove pa so bili predvideni trije nivoji:
- bazične raziskave, to je raziskave pretežno teoretične narave;

- uporabne raziskave, to je širše in pomembnejše raziskave, ki bi bile v splošno korist manjšinske skupnosti;

- “hitra pomoč”, to je manjše raziskave, ekspertize in podobno, kot odgovor na povpraševanje ustanov, organizacij itd.

Uresničevanje in utrjevanje teh smernic je pomenilo za Slori tako kadrovsko kot organizacijsko postopno preusmerjanje.

Sredi osemdesetih let je Slori kljub prostorskim in finančnim omejitvam usmeril svoje napore tudi v modernizacijo raziskovalne infrastrukture: pospešil je obogatitev specializiranega knjižnega in revijalnega fonda, preuredil nekatere prostore, uvedel računalniško opremo ter bolj funkcionalno organizacijsko in upravno poslovanje.

Ob koncu 80. let se je pokazala na eni strani vrsta dosežkov in za Slori pomembnih dogodkov, ki so mu pomagali pri uveljavitvi v kulturno-znanstvenem prostoru v ožjem in širšem kontekstu, na drugi strani pa je naraščal finančni pritisk ter negotovost, ki sta zajela večino kulturnih ustanov slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Upravni organi so se z veliko odgovornostjo odločili za večletni sanacijski načrt, ki je predvideval prilagajanje strogim finančnim okvirom, v katerih je moral Inštitut delovati. Vztrajna budnost upravnih organov, odpust osebja, vključno s smrtjo dveh stalnih sodelavcev, ostre omejitve v izdatkih za delovanje in nekaj izrednih finančnih podpor s strani Deželne uprave, krovnih organizacij ter Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, so glavni dejavniki, ki so pripomogli k uspešnemu zaključku sanacijskega programa.

V devetdesetih letih so Inštitut prizadele tri prerane smrti. Najprej je leta 1994 odšel Pavel Stranj, ki se je od ustanovitve Slori-ja nesebično, strokovno in s širokim disciplinskim obzorjem posvečal raziskovalni dejavnosti, posebno na demografskem in šolskem področju. Krog raziskovalcev in sodelavcev Slori-ja je kmalu potem, in sicer leta 1996, hudo prizadela smrt Salvatoreja Venosija, ki je vodil od ustanovitve sedež v Kanalski dolini ter se je tudi on nesebično posvečal bodisi raziskovalni kot tudi vsesplošni kulturni dejavnosti. Leto kasneje, septembra 1997, je nepričakovano odšel Darko Bratina. Že od ustanovitve je neutrudno in nadvse plodno sodeloval v okviru Slori-ja na znanstvenem in organizacijskem področju. Po smrti Karla Šiškoviča je postal ravnatelj in v tej funkciji je Slori-ju dal novega elana na raziskovalnem področju. Tudi potem, ko ga je politična aktivnost pripeljala do najvišjih funkcij političnega predstavništva, je vedno sledil raziskovalni dejavnosti in sploh stal ob strani Inštitutu. Praznino, ki so jo te smrti zapustile ne samo v Inštitutu pač pa v celotni manjšinski skupnosti, bo izredno težko zapolniti.

Slori si posebno v zadnjih letih prizadeva, da se ponovno začne širiti krog mlajših sodelavcev, ki so mu nujno potrebni, če hoče odgovoriti na pereča vprašanja izvirajoča iz hitrega spreminjanja družbenega okolja. V ta namen si je Inštitut zadal nalogo, da na razne načine – kot je razpis natečajev za diplomske naloge – spodbuja, usmerja in pomaga pri dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju slovenskih zamejskih študentov. Odziv je razveseljiv in na tej podlagi se odpira možnost, da Slori pritegne v konkretno sodelovanje nove mlajše raziskovalne moči.

Slori je sicer od vsega začetka skrbel za izpopolnjevanje mladine na raziskovalnem, pa tudi na drugih področjih: organiziral je vrsto seminarskih srečanj in nudil pomoč študentom pri njihovih raziskavah in diplomskih nalogah. V ta okvir spada tudi plodno sodelovanje z Narodno in študijsko knjižnico v Trstu pri organizaciji Mladinskih raziskovalnih taborov od leta 1980.

Slovenski raziskovalni inštitut je prešel v obdobje, ko je postal tudi za širšo javnost priznana raziskovalna ustanova, saj je med ostalim potekala znotraj njega precejšnja prevajalska dejavnost. Vzpostavil je stike in sodelovanje z vrsto znanstvenih in raziskovalnih ustanov ter univerz. V začetku leta 1991 je podpisal konvencijo o sodelovanju s Tržaško univerzo. Tudi Dežela Furlanija-Julijska krajina mu je končno izrazila priznanje s tem, da ga je vključila v seznam raziskovalnih ustanov, finansiranih iz sklada, ki ga je predvideval Osimski sporazum za kulturno obmejno delovanje.

Leta 1991 je Dežela odobrila zakon za obmejna območja za triletje 1991/93, ki je predvideval v sklopu drugih slovenskih ustanov finansiranje Slorija iz državnega sklada.

Leta 1992 je bil na izrednem občnem zboru sprejet obnovljen statut, ki je nekoliko spremenil prejšnjo strukturo Slovenskega raziskovalnega inštituta. Mogoče bolj kot v preteklosti se nahajamo v času, ki terja od vseh Slovencev, ki živijo v Italiji, temeljit razmislek in trezno preusmeritev prizadevanj na vseh osnovnih področjih družbene dejavnosti manjšinske skupnosti. Narodnostne skupnosti, ki hočejo biti družbeni subjekt, se morajo z vztrajnim iskanjem, prilagajanjem oziroma vedno novim opredeljevanjem osnovnih ter strateško pomemebnih procesov za lastno preživetje in razvoj odzivati na spremembe, ki se odvijajo v širšem in ožjem okolju. Globokih sprememb, tako v življenju naše skupnosti kot tudi na vsedržavni ter mednarodni, predvsem evropski ravni, pa je bilo veliko v zadnjem obdobju. Manjšinska skupnost in njene ustanove stojijo pred mnogimi izzivi, ki vsebujejo tudi vrsto neznank.

Današnjim in bodočim izzivom se ne more izogniti nobena izmed ustanov slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. To velja tudi za Slori, ki se mora še naprej aktivno vključevati v proces opredeljevanja in prilagajanja novim razmeram in istočasno z lastnim strokovnim ter znanstvenim delovanjem pomagati k boljšemu razumevanju novih nastajajočih problemov na različnih področjih družbenega življenja v ožjem in širšem okolju.

V ta okvir sodi sodelovanje pri plodnejšemu prodiranju v manjšinski prostor, posebno v zadnjem obdobju, z raznimi organizacijami in ustanovami, kot sta krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO) ter Narodna in študijska knjižnica (NŠK).

Osnovna raziskovalna usmerjenost Inštituta naj bi bila tudi v bodočnosti taka, da bo ob projektih, ki bodo nadaljevali dosedanjo dokaj uspešno raziskovalno tradicijo kvalitetnega znanstvenega »samoopazovanja«, s katero so Slori in njegovi sodelavci, kljub skromnim kadrovskim in finančnim možnostim, prispevali ne ravno zanemarljiv delež v slovensko, a tudi širšo družboslovno zakladnico, razvijal še projekte bolj aplikativnega značaja, ki bodo pomagali pri odpiranju novih razvojnih perspektiv in samemu uveljavljanju slovenske manjšine v etnično mešanem okolju.

Temeljna programska usmeritev Inštituta, ki izhaja iz tradicije njegovega delovanja, bo tudi v bodočnosti slonela na:

- odprtosti do vseh delov slovenske manjšine v Italiji in do vseh območij manjšinske poselitve;

- spodbujanju intelektualnega razmišljanja in raziskovalne dejavnosti osredotočene na temeljne probleme kulturnega, družbenega in prostorskega razvoja manjšine ter njene povezanosti z ožjim in širšim družbenim okoljem;

- podružbljanju doseženih rezultatov in sodelovanju pri oblikovanju razvojnih strategij v okviru manjšinske skupnosti.

Na tej podlagi bo Inštitut usmerjal lastne energije in prizadevanja v naslednje osnovne dejavnosti:

- oblikovanje lastne raziskovalne dejavnosti in sodelovanje v drugih raziskavah, ki so usmerjene k odkrivanju in interpretiranju manjšinske in etnične problematike, medetničnih in medkulturnih odnosov, planiranja družbenega, kulturnega in gospodarskega razvoja ter izobraževalnih procesov in problemov v etnično mešanih in obmejnih okoljih ter drugih splošnih in specifičnih aspektov slovenske manjšine v Italiji;

- posredovanje raziskovalnih izkušenj in ugotovitev v publikacijah rednega in izrednega značaja tako v slovenskem kot v drugih jezikih;

- spodbujanje intelektualnega razmišljanja in prirejanje simpozijev o različnih aktualnih ali temeljnih aspektov položaja in problemov Slovencev v Italiji, kakor tudi splošnih aspektov manjšinskega življenja in interetničnih ali medkulturnih odnosov;

- dograjevanje ustrezne notranje organiziranosti za doseganje zastavljenih ciljev ter sodelovanje in funkcionalno povezovanje s sorodnimi ustanovami Slovencev v Italiji, sooblikovanje razvojnih strategij v okviru manjšine, nudenje dokumentacijsko-informativnih storitev in gradiva, ekspertnega znanja in druge pomoči zunanjim interesentom in porabnikom;

- sodelovanje s slovenskimi, italijanskimi in mednarodnimi sorodnimi znanstvenimi, raziskovalnimi ali manjšinskimi organizacijami, vključevanje v regionalne ali mednarodne manjšinske informacijske mreže, posredovanje znanstvenih in raziskovalnih izkušenj v italijansko-slovenskem in mednarodnem prostoru;

- spodbujanje in usmerjanje dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja med mlajšimi generacijami Slovencev v Italiji.